SREČANJE, drugič

Marec 29th, 2007

                                                                                                                                                                

                                                                                                     

              Edi: in poročeni moški, ki to jemljejo

              kot obveznost

              kot dokazilo da so še moški

              Ila: grrrr nimam rada obveznosti

              Edi: no ja, morda sem res bolj čustven

              ne morem tako vsako nedeljo ob osmih zjutraj

              Ila: no, najbrž res moški rabijo potrdilo, ja.

              takrat je maša

              Edi: ja, da se potem lahko hvalijo

              Ila: takrat se ne seksa

20:03   Edi: aja imate tako zgdonjo mašo

               aja podeželje

               Ila: ahahahahahaha

               Edi: če že, grem potem ob desetih

               Ila: dobro, da ne hodim k maši

               če bi to slišala,…

               Edi. ti nisi resen.

               Edi: aja zakaj pa sedaj to

               Ila: da se bom ob tebi danes toliko nasmejala, si nisem mislila

               res

               prav zabavaš me

20:04    Edi: u to mi pa je zelo všeč

               Ila: kako lepo od tebe

               res.

               Edi: se čutim še bolj povezanega

               Ila: uživam s teboj

              Edi: rad imam smeh

              Ila: tudi jaz se rada smejim

              Edi: tudi sam sem včasih takšen veseljko

              kekec

              ha ha

             so pa tudi žalostni dnevi priznam

             Ila: no.. nimam te glih za kekca

             si zelo prijeten moški.

            Edi: ampak ko se tako pogovarjam s teboj

             kle gori

20:05  pač imam občutek

             kakor da te imam pred seboj

             na najinem otoku sreče

             Ila: tudi meni daješ ta občutek…

             Edi: ob najini dopoldanski malici

             na deki

             s polno hrane

              in penine

              pa jagod

              pa smetane

              Ila: mmmmmm

              ti si uživač

               Edi: u a bi bila moja mizica

               Ila: to mi je všeč.. zelo všeč

20:06   Edi: aja, da lepo počasi ližem smetano s stebe

             najprej hladna smetana

             in potem moj vroči jezik

           Ila: to čutim.. kako imaš vroč jezik

           že v tistih opisih sem ga čutila

          Edi: če si me pa naredila tako vročega

          da led stopim

          če sem blizu

            Ila: led.. ?

20:07 Edi: led na telesu

            a ni to lepo

            počasi leze

            od jošk

            Ila: z ledom bi se igrala, če bi ga imel sabo za penino..

            ja..

           Edi: proti mednožju

            in jaz ga lovim

            in se igram z njim

           Ila: to paše.. ja..

           Edi: ga rinem nazaj gor

           tebe kar trese od

           užitkov in hladnobe

           pa posrkam tisto vodo

          Ila: tudi tu me zdaj trese od užitkov

          Edi: ki se ti nabere v popku

20:08 Ila: drgetam

            Edi: uuuu

             jaz tudi, ko čutim kako me božaš

             za moja jajčka

             medtem ko jaz dajem smetano na tvoje bradavičke

  

             Edi: ki so tako sladke od smetane

              in vzamem jagodo

              in jo vozim po tvojih ustnicah

              in ti jo loviš z jezikom

20:11    Edi: in me božaš

              ter mi ga prijemaš

              da ga čutiš v rokah

              in greš lepo gor indol

              proti glavici in nazaj k jajčkom

              Ila: Edi.. nehajva.. to je tako noro, vroče..

              kaj lahko narediva?

              Edi: in jaz te hranim in ližem

  

              Edi: ja draga moja Ila

               Ila: mater

               Edi: mislim, da lahko narediva le eno

               Edi: da najine sanje uresničiva

               Ila: zakaj je Mura tako daleč od tebe..

               Edi: da se res odpeljeva

               da pridem do tebe

               Ila: no..

               Edi: in greva na najino potovanje

               Ila: kaj vem..

               Edi: najino odkrivanje

               Ila: težko pustim tu vse..

               Edi: saj jaz pridem k tebi

               Ila: kaj boš rekel sinu?

               Edi: nujen dogodek

               saj je navajen

20:13    pa saj je tako cele dneve v svoji sobi

              Ila: no.. malo težje bo izvedljivo tu pri meni

              Edi: pobegnem in se vrnem nazaj

              Ila: daleč ti bo

              Edi: zakaj, ali nisi sama

              Ila: Mura je daleč

              Edi: ne bom se ohladil, verjemi mi

              Ila: no.. sem, samo..

              ne vem, bojim se, da je prezgodaj

              Edi: hitro te bom segrel, in ti mene

              Ila: da te ne poznam dovolj

              Edi: prezgodaj?

              Ila: ne bom sproščena

              Edi: za užitke ni nikoli prepozno

20:14    ker se niti ne poznava

              Ila: in.. a veš.. res je malo še prezgodaj

              Edi: to mi je še bolj zanimivo

              Ila: morda ti ne bom všeč

              Edi: jebi zmenke na črno

              dirketno srečanje

              to me vzburja

              Ila: Edi, ti si neverjeten.

              presenečaš

              pa vendar..

              jutri moraš v službo

              daj bodi resen

             Edi: če si me pa čisto zmešala

20:15   če te hočem čutiti ob sebi

             resnično

            jebe si mi za službo

  

            ti si mi glavna

            od sedaj naprej

           Ila: Edi nikar tako..

            kaj če boš razočaran?

            Edi: nad čem

            Ila: ne moreš vse pustiti za sabo

            Edi: nad teboj nikoli

             Ila: ja nad mano????

             Edi: spoznal sem te preko tvojega bloga

             Ila: saj ne veš, kašna sem

             Edi: vem da si čutna kot jaz

             želim tvojo osebnost

             Ila: to že, ampak..

             Edi: ni mi mar za izgled

              za kile

20:16   starost

             Ila: poglej.. dajva prestavit

             Edi: hočem tebe

             tvojo osebnost

             Ila: pa se dogovoriva za drug konec tedna

             si za?

             Edi: če boš vzdžala

             mene bo trgalo po vseh koncih

             Ila: nekaj mi nagaja računalnik

             Edi: to ti že sedaj povem

             pa ne sedaj

             pizda

            Ila: si dobil, ko sem napisala, kje sem?

            Edi: ne

            hočem te

            ne nič ni prišlo

            pička

            kaj je sedaj to

            ne fuck

            hočem te nazaj

20:17 

                                                                                    

                                                                                        

SREČANJE, prvič

Marec 29th, 2007

                                                                                                                     

                                                                                                                                                        

            Edi: Halo Ila si tam?                  

           si mi dala naslov

19:27 Ila: hojla, tu sem.

            kako si, Edi?

            Edi:  V redu, pa ti

             saj ob tebi mi je vedno lepo

             Ila:  tudi meni.. tako vroč si. prijeten, topel.

19:28   Edi:  a so te potem moja pisma segrela

              nisem šel predaleč

              ko sem tako sanjal o tebi

              Ila: tvoja pisma so.. enostavno čudovita

              ob večerih sem si jih vedno še enkrat prebrala.. in sanjarila

               in ti večeri, veš.. ko so polni hrepenenja

19:29    Edi: uu, tudi jaz

              se je sin kar čudil

              ko sem bil včasih zaklenjen v sobi

              Ila: pa menda jih ni prebral????

              a

             si se vedno zaklenil?

             Edi: ne to ne, ker ne more do mojega računalnika

              pa kolikor vem, tudi gesla ne ve

              Ila: prav potem dobro.

              Edi: res nisem najbolj tehničen pri tem

              Ila:  moraš pazit, veš.

              Edi:  ampak mislim da ne

19:30    Ila: otroci so občutljivi, mislim vsaj.

              Edi: no ja, mislim, da je ta moj že preko tega

              morda ga moram res jemati bolj odraslega

              ampak, no ja, mislim, da res ne bi tega bral

              saj je cel dan za svojim računalnikom

19:31     ja, morda sem res bolj čuten moški

               pa sem bolj nežno pisal vse skupaj

               saj vem, da lahko moški vzame vačsih bolj na trdo,

              ali ti je to bolj všeč?

             Ila: ne ne.. čudovito si pisal

19:32    in domišljijo imaš in vsi tisti opisi..

              Edi.. uživala sem. UŽIVALA.

              Edi: no ja, domišlija je bila včasih tudi resnica, priznam

              ampak zgleda da to ni bilo dovolj, da sva se ločlla

              no ja pustiva to

              včsaih poslušam moške

             pa mi je čudno

             ko mislijo kaj znajo seksat

            Ila: pa je možno, da nisi imel nobene deklice od ločitve?

            Edi: pol pa zna samo noter in ven

            pa misijonarski položaj

            pa misli kaj je

19:33 Ila: no.. za noter in ven ne rabiš nič znat

           Edi: ha ha

            Ila: vsaj tako mislim. je dovolj, da ti stoji.

             pa tudi..

             Edi: se spomnim kaj sem enkrat bral v Playboyu

             Ila: a je znanje, če si nekaj želiš, če nekaj čutiš?

             se je potrebno ljubljenja učit??

             kaj misliš?

             kaj si bral?

             Edi: no bom naprej to

19:34    pa ti potem odgovorim

              no ja v Playboyu se je en hvalil

             da je enkraten jebač

             da njemu pa res vsaka reče hvala

             in je first class

             mislim, tako se je hvalil

            potem pa reče, da oni ne bi nikoli žensko oralno zadovolil

            da to je pa fuj

            pa sem si mislil

19:35  no kakšen jebač si ti, če misliš

           da je dovolj, če samo notr pa ven

          pa je ženska zadovoljna

          no ja, mogoče mu je res katera rekla da je blo fajn

          sam mislim, da je bil totalna nula

          ja, čustva da nadaljujem

         Ila: ne vem, ampak z noter in ven.. bi ne bila zadovoljna.

          jaz bi se igrala

19:36 Edi: saj, on pa ja trdil, da je dovolj samo njegovo delo

            no ja pustiva ga

            torej, čustva si spraševala?

            Ila: no ne glih čustva

            ampak da čutiš

            Edi: mislim, da so čustva potrebna tudi zraven

            Ila: čutenja pri ljubljenju se ne moreš NAUČITI

            Edi: in da čutiš toliko kolikor sam želiš

            ne moreš se naučiti

            ampak, če jih veliko pričakuješ,

19:37  Ila: potem enako misliva oba

            Edi: jih boš veliko tudi dal

            če ti je všeč, da te moški boža

            poljubja,

            Ila: mmmmm seveda mi je všeč

            Edi: predvidevam

            da mu boš to vračala tudi nazaj

            naučiš se tehnike

            ne pa celotne zadeve

            naučiš se noter in ven

            ampak če znaš uporabiti tudi jezik

            in prste in roke

            Ila: sovražim izraz tehnika pri seksu

19:38 Edi: vem, ampak je postal tako nekako domač

           vedno ga uporabljajo

           potem tudi seks zveni tako

           plehko

           tehnično

           Ila: in kakšna tehnika je potem zate najboljša? če ostaneva pri tem izrazu?

           Edi: Zame kot moškega

19:39 najraši vidim, da se ženska nasadi na mojega

           da jo vidim od spredaj

           jo božam po joških

           in jo čutim od znotraj

           pa da ona daje ritem

           in me stiska

           ter da jo čutim na sebi

           ali pa s strani

           takrat mi najvčekrat pride

           ali pa najsljaše

           Ila: ja, to dvoje si tudi tako lepo opisal

            Edi: a sezim pregrd z izra

19:40 ali sem pregrd z izrzai

            izrazi

            se mi že roke tresejo

            Ila:     niti ne.. saj je vse tako lepo. pogovor s tabo.. in kar čutim, kako si mi segel..

             Edi: uu

              potem se mi roke ne tresejo brez veze

              saj te tudi jaz čutim

              in kaj je tebi tako všeč

              kot ženski

19:41    Ila: tudi jaz, da ne boš mislil, nisem tu na tej strani hladna..

              rada sem zgoraj

              takrat imam možnost vse čutit

              ko ga imam do konca v sebi

              ko imaš ti roke svobodne

19:42    ko si sama določam ritem

              Edi: ja aktivna vloga je vedno fajn

              samo eni moški so tako

              Ila: je. uživam ob tem

              Edi: ne vem šovinistični

              da se počutijo

              ranjeni

              če ženska daje ritem

              pa je to tako fajn

19:43    Ila: tako rada vidim, da nekomu lahko nudim užitek..

              ah daj

              ne verjamem

             Edi: no ja, mogoče so odraščali na kmetih

             pa so videli preveč psov in mačk

             Ila: moški ste ponavadi radi lenuhi

            Edi: pa krav in njihovega seksa

             ha ha

             Ila: in radi vidite, da je ženska zgoraj

             Edi: 

             saj to je fajn

19:44   in ti je všeč kaj bolečine?

             mislim takšne nežne bolečine

             praskanje z nohti po hrbtu

             Ila: ja vem, tiste taprave.. nežne bolečine.. kako dober izraz

             Edi: mislim, da ti praskaš mene

             Ila: no praskanje glih ne..

             Edi: ko imate ženske ponavadi večje

              kaj pa

              Ila: ne bi te praskala

              to ne

              bi pa..

19:45    Edi: da ti razširim noge do konca

              Ila: morda kje še raziskovala po tebi

              Edi: in se vržem v tebe in na tebe

  

              Ila: mmmmm

               in ti z boki vrnem sunek

               da se najdeva v ritmu

19:46    Edi: ja ja in če se ne držim orng padem po tleh

              ha ha

               ne saj te držim za tvoje noge

               da te lažje čutim

               ha ha kot pravijo

               največ nesreč se zgodi pri domačih opravilih

               ha ha

               resno

20:01 

              Ila: no, s tem, da se pri domačih opravilih naredi največ nesreč, si me pa orng nasmejal

              je ljubljenje opravilo?

             Edi

             Edi: no ja

              Ila: ljubljenje je nekaj lepega

               to ni delo

20:02    Edi: zame ne, zame užitek

               ampak tisti poročeni

               Ila: to je užitek, izpolnitev

               ah poročeni, daj.            
               

                                                                

                                                                                                                                                                                                                                            

PISMA, tretjič

Marec 26th, 2007
Love me tender piše:             

Moji dišeči princeski
             

Kaj bi lahko bilo lepšega, kot da se v jutru spustiva po Muri s čolnom.
Zavita v odeje, stečeva čez rosno travo, da čutiva zemljo, da jo
čutiva,kako se prebuja, kako prihaja k sebi, ko jo sonce počasi
segreva. Megla se počasi dviguje, in grejejo naju prvi sončni žarki.
Zavita, se stisneva na najinem čolnu, in tok naju začne počasi
pozibavati…
       

       

Drživa se za roke, in se gledava. Občudujem te, čudovita si s svojimi
razpuščenimi lasmi, tako, na pol prebujena, s sončnimi žarki na obrazu
…Stisnem te k sebi, da te občutim ob sebi, da te zaznam, da začutim,
da si moja, da …       

Odgrnem ti odejo, da te ponovno vidim v vsej tvoji naravni lepoti
boginja moja. Ko te gledam, popolnoma razumem, da ste bile ženske
moške muze, kajti če bi bil pesnik, bi ti pesnil najlepše sonete,
in če bi bil slikar, bi te risal v vsej tvoji božanski lepoti.       

Stisnem te k sebi pod svojo odejo, najini goli telesi, v topli odeji,
na čolnu, na jutranji Muri, na poti k najinemu otoku ljubezni. Narava
je še mrzla, midva pa tako topla.       

Božam tvojo kožo, nežno se je dotikam s svojimi dlanmi, naslanjaš se
name, me objemaš, me držiš, kakor, da se bojiš, da bi me izgubila.
Ampak me ne boš, princeska moja draga, ne bom te zapustil, kajti želel
sem si biti ob tebi, in nočem si tega uničiti, nočem te izgubiti.Ne
vzdrživa več, čeprav sva si rekla, da bova le objeta na hladni,
jutranji, sončni Muri.
Ampak, saj ne morava vzdržati, začneva se poljubljati, strastno
poljubljati, ne vem več, ali se čoln bolj ziba zaradi naju ali zaradi
prebujajoče Mure.
 
Prepletava najina jezika, hočeva se naužiti najine naslade, najinega
hotenja, se čutiti, globoko … Čutim ta ob sebi, položim te na čoln,
da te lahko ponovno občudujem, da lahko ponovno božam tvoje lase, se
dotikam tvojih vročih ustnic, se naslajam na tvojih prsih, čutim tvoje
željno mednožje …
Predajaš se mi, zapreš oči, in jutranje sonce ti počasi greje telo.
Vidim, da uživaš, da me hočeš čutiti, mene, moje roke, moj jezik, moje
mednožje, ki strmi vate še bolj kot jaz, in ki se te želi še bolje kot
jaz.
             

Tvoj ljubeči Edi.
 
 Small rose piše:

nestrpni Edi!

veš, jutra.. jutra ob Muri so.. ma ne vem. kako ti jih naj opišem? jutra ob Muri so svet zase. jutro NI  povsod isto. mislim -  eno samo jutro je povsod drugače. kakor da bi bi jih bilo več.
a ob Muri so jutra prežeta s toliko močnih, nabitih delcev, ki so čarobni, Edi.. čarobni še od ravninske noči.
v nekatere kraje se noč kar zaleti. ali pade. v ravnico tu, v tem delu, pa noč leže. mirno, potiho, počasi. kot dih. in potem so tudi jutra drugačna.tvoja vročica dotkov mi poganja vročo kri.. neverjetno, kako zmoreš v domišljiji priklicati toliko podrobnosti.. kako zmoreš obarvati to strast, ki jo nosiš tam v sebi.. kljub vsem težavam,s katerimi se bojuješ.strast.. mmm barve, barve.. o ne ne, če kdo misli, da je strast samo rdeča, se moti.. kaj bi dala, da lahko z barvami naslikam strast.  preliv morja, zeleni vonj trave, sveže zorana rjava, sramežljiva barva breskve, pogrešana siva,  zamolkla rumena tihe pesmi, zlati pramen sanj, črna , ko bi kričal.. oranžna tišina vetra v počitku.. le srce je rdeče. če se ga sploh spusti zraven.
 
pa saj vem. midva sva pametna. srce imava na mestu. in ga, upam da.. niti ne spuščava preveč iz vajeti, aneda?  tvoje srce je pri sinu, ki te zelo potrebuje, potrebuje tvoj čas, tvojo misel, tvojo toploto. tvoje srce je v tvoji službi, ki jo imaš rad, saj veš.. nekako je le potrebno preživeti, služiti denar. težko bi bilo brez sredstev kar pustiti vse in..   pa kaj ti pišem. saj ti si zelo razumen moški, razgledan in stvaren.
je pa s tabo prav doživeto potovati po domišljijskih dotikih in občutkih. ne puščaš me hladno, bodi brez skrbi.. a vseeno sva res predaleč.

Ila

Love me tender piše: 

Ila!

Veter naju ponovno spremlja, naju ziba, se ponovno igra s tvojimi lasmi. Skupaj jih božava, veter in jaz. Tvoj vonj je v tem jutru še bolj izrazit,  ko te čutim, ko čutim tvojo vročo notranjost, ko prodiram vate, ko vsak moj gib tebi povzroči nov užitek ….Sonce naju vse bolj in bolj spremlja, greje naju, sveti na naju, čaka naju, ko iz sence dreves spet prideva na plano. Mura naju vozi k najinemu otoku ljubezni, k najinemu mestu, k mestu, kjer bova lahko doživela najlepše kar sva doživela do sedaj.Predajaš se užitkom, všeč ti, ko se tako zbujaš, ko ga čutiš v sebi, kako je trd, kako se te želi, kako te hoče čutiti. Danes ti ni do pretirane aktivnosti, rajši le uživaš, in meni predajaš glavno vlogo. Obrneš se na bok, dvignem ti nogo, prodiram vate, drgnem se ob tvoj hrbet, ližem te po vratu, čutim tvoje čudovite lase, ki me božajo, ki jih veter dviguje, in padajo name. Božam tvoje prsi, in tudi sama si se začela premikate, migati s svojo zadnjico, s svojim telesom …Vse glasnejša si, vse bolj ritmična, vse bolj čutim, da s svojim ritmom tudi mene vodiš k končnim užitkom, k najinim užitkom. Užitkom, ki si jih ne bova nikoli naveličala, ki jih bova hotela doživljati vedno in vedno znova …Jutro poleg petja ptic, oglaševanja žab, šumenja Mure prebudi in preglasi tvoj čudovit krik vrhunca užitkov in moje glasno vzdihovanje.Narava, sonce, veter, ptice, Mura, vsi se veselijo z nama, vsi uživajo z nama, na najini pot k otoku ljubezni, k najinem svetem mestu.

Tvoj večno čuteči Edi

Love me tender piše:
           

Midva!
             

Ali res misliš, da sva predaleč? Jaz tega ne čutim, kajti čutim te
ob sebi, v postelji, za mizo, v pogovoru, v mislih … Predstavljam
se te, lepo, čudovito. Ali je to ljubezen, ali pa le strast.
Za strast nisva predaleč, kajti …Za ljubezen sva morda predaleč,
ampak, ali ni ljubezen tudi žrtvovanje, ali ni tudi boj. Moj boj s
seboj, mojimi čustvi, mišljenji, ki me vedno vodijo le k tebi. 
Ko bi vedel kje si točno, bi prišel direktno k tebi, da te objamem,
stisnem, ljubim … Ampak to res ni nemogoče, če si le za to …
Danes sem razmišljal o najini družini, kakšna bi bila s mojim sinom
in s teboj, kakšna bi bila midva, kot ljubimca, kot starša kot … In
zgleda da so misli vplivale na moji knjigo z mislimi, kajti danes se
je odprla na:
- Dober soprog se nikdar ne spomni starosti svoje žene, vedno pa
njenega rojstnega dne. Saj se res nisva nikoli točno pogovarjala o
najini starosti, kot da nama to sploh ni pomembno. Kdor ljubi, ljubi,
ne glede na starost, pa čeprav to nekateri ne razumejo.
Tudi sam sebe ne razumem … Vem pa, da mi tvoja starost ni pomembna,
ampak da pa zagotovo ne bi pozabil tvojega rojstnega dne, kajti
naredil bi ti ga za nepozabnega.
tvoj strastni Edi
 
Small rose piše:
             

midva?
no..  tale midva, veš.. ponavadi se te besede zelo izogibam. tudi
pomeni ne veliko. pomeni eno samo odrekanje, ki ga pa jaz nisem vajena.
sem bolj individualist, tako da..
tvojemu sinu zagotovo ne bi odgovarjala. pa tudi resnično nisem vajena
otrok. če bi bil odrasel, še nekako.. čeprav so nekateri fantje v
puberteti zelo zanimivi.. pa vseeno, kaj vem. saj so tale pisma čisto
dovolj.
čez dan imava tako oba veliko dela, zvečer mi pa kar pašejo tvoje
besede. te, ta fukaške še posebej.   

dober soprog? no.. ta misel je bolj za tiste, ki verjamejo v večno
ljubezen. a star si pa itak točno toliko, koliko te služi zdravje.
če si zdrav, si mlad. če si bolan, si star. in bolan malo težje
ljubiš (razen sebe), ali pač?
in ja, res mislim, da sva predaleč. ne rečem misli.. čeprav znajo
biti misli  tudi varljive, včasih si predstavljamo nemogoče stvari,
pa potem kar pademo noter in jih jemljemo za resnične. a to še vedno
niso resnica.. le misel, fikcija.. domišljija.. saj ne, da te
nagovarjam,  da moraš biti previden. pa vendar je bolje, če ločimo
resnico od sanj.
morda malo čudna Ila.
 
 
Love me tender piše:
             

Ila,
             

No pa sem sprožil tvoje razmišljanje. Meni pa midva morda le nekaj
pove. Saj tudi jaz živim svoje individualno življenje, sem sam, no
ja pa sin zraven, ampak tako, sem samski. Ampak bi vseeno imel še
koga tako zraven ….

No ja, mogoče pa bi drugače razmišljala, če bi bila realno skupaj
in ne samo tako, vsak na svoji strani ekrana. Pa saj naju ekran
združuje. Vsi tisti kilometri se mi zdijo tako majhni, ko ti pišem,
ko mislim nate, ko sanjam o tebi.
Ja sanjam o tebi, res. Nisem povedal, da mi pogosto prideš tako v
sanje, vedno ista, vedno enaka, ampak prideš. Upam, da te nisem preveč
zmedel, ali celo prestrašil. Rad sem s teboj, rad bi bil še bolj s
teboj, rad bi …
A greva rajši k najinemu otoku ljubezni, k najinemu viru, k najinem
vrhuncu? 
 
Tvoj zasanjani Edi
             

p.s.
In čisto nič nisi čudna, vse to si ti, nisi vedno samo srečna si tudi
nesrečna, nisi vedno vesela, si tudi žalostna, pa morda včasih niti ne
veš zakaj, pride tako. Upam le, da nisem jaz krvi za to, da se čudno
počutiš. In vedi nekaj, hočem te takšno kot si,v celoti, ne le veselo
in nasmejano, tudi žalostno in jokavo, čudno,kakor koli se pač gledaš.
             

             

PISMA, drugič

Marec 23rd, 2007

Love me tender piše:

Moja dišeča Ila

Čutim te ob sebi, objeta sva, stisnjena, prepletena. Uživam ob tebi, te stiskam k sebi, vonjam tvoje lase, ki tako prijetno dišijo. Dišijo po pomladi, po prebujanju, po strasti. In tvoja nežna koža. Z jezikom ti krožim po vratu in na uho šepetam tvoje ime, ter ti šepetam, kako mi je lepo s teboj. In ti se nežno odzivaš, tvoje dihanje je vse močnejše, vse bolj globlje, tvoja notranjost se hoče združti z menoj. Vračaš mi nežne poljube, jaz ti pa nežno odpiram tvojo svileno bluzo. Bluzo, ki je mehka kakor tvoja mladostna koža, sveža in dišeča.

Odvržem jo v zrak, da počasi pada na tla, in objema mehko zeleno travo, ki se ji voljno nastavlja, kot ti meni. Tvoje prsi in otrdele bradavičke, celo telo je v pričakovanju vzburjenja, ki je vse bolj močnejše in močnejše, pričakovanje združitve se povečuje, ko te nežno položim na tla, na najino zemljo in travo v najinem sanjskem vrtu, sredi dišečih rož. Najin vrt, ki se meša z vonjem tvojega telesa, in me spravlja v ekstazo, spravlja me v nadaljevanje najinih nežnih dejanj. Slečem ti tvoje krilo, se dotikam tvojih nog, jih božam, oblizujem tvoj trebuh. Vsak dotik mojega vročega jezika te strese, te vzdigne ….

Ponovno te nežno poljubljam po obrazu, grickam tvoja ušesa, roke mi bežijo po tvojem telesu, božam tvoje prsi, se približujem tvojem mednožju, in ko misliš, da se te bom dotaknil, mi roka ponovno pobegne tvojim prsim. Vračaš mi vroče poljube, stiskaš se meni, da me čutiš, da čutiš moje telo, da čutiš mojo trdoto. Ponovno poljubljam tvoje prsi, se z jezikom približujem tvojem mednožju. Želim si razkriti tisto tvojo zadnjo krpico, ki mi prepričuje, da bi te lahko občudoval v vsej tvoji lepoti …

Ne vzdržim več, slečem ti hlačke, in te božam, po celem telesu, premetava se po najinem vrtu, in oba si želiva le eno, da končno prideva skupaj, da se izlijeva, da združiva svojo notranjost, da ….

Tvoj Edi

Small rose piše:

Edi,

hja.. strastje te odnaša, Edi..

čudovito si napisal.. in res je ta pomladna trava vabljiva, ne rečem. zunanji svet se izgublja ob takšnih priložnostih. pozabi se na trenutek. praviš, da me čutiš, da ti dišim.. je to norost? ali daljava, ki je med nama, izgublja na miljah in naju celo še bolj približuje? resno razmišljam, da sva tesno objeta zgolj zaradi fizične oddaljenost.. paradoks. najino hrepeneče drhtenje norí v svetlobi mehkobe, ki se nama ponuja sama od sebe. in omamni vonj svilene skrivnosti podžiga še tako neznatno iskrico.

ogenj je v tebi, Edi.. ogenj. tiho se grejem ob njem.

Ila

Love me tender piše:

Moja Ila!

Stiskava se, zbližujeva se, čutiva se, čutim tvojo notranjo vročino in hrepenenje, saj jo imaš vso vročo, in mi ga stiskaš, ko prodiram vate, da čutim vso tvojo notranjost in ti vso mojo željo po tebi. Z
rokami se opreš na zemljo, da jo čutiš in da čutiš mene, ko sva združena, sprijeta, prepletena ….
Počasi se premikaš, da bi ja trajalo čim dlje, saj sva v najinem vrtu, v najinem svetu, v najinem času, in se nama nikamor ne mudi. Stisnem se k tebi nazaj, da te čutim ob sebi, ko sediš na meni, da čutim tvoje
prsi, ki se premikajo v ritmu kot tvoje telo. Veter se igra skupaj z nama, meša ti lase, jih meče po mojem telesu, stisnjen k tebi, ti ponovno šepetam na uho, tvoje ime, ti šepetam kako mi je lepo s teboj.
Postajaš vse hitrejša in glasnejša, in jaz vse bolj napet, čutim kako se pretaka po meni tekočina, ki sva si jo želela, tekočina življenja, tekočina ki bo eksplodirala v tebi, in ti pripomogla, da boš vsa onemogla
padla name, se stresla ….
Užitki te odnašajo nekam visoko, pristajaš tam, kjer si želiš, čutiš me v sebi, in skupaj prihajava k najinim užitkom, treseva se, pričakujeva, letiva, lebdiva, objeta izven vseh meja, hitiva v najino neskončnost  …
Padeš name, čutim te, bolje kot kadarkoli poprej, srce ti razbija, in tvoje globoko dihanje mi pove več kot vse besede. Ponovno te čutim ob sebi, čeprav si mi za trenutke pobegnila v predajanju najinim užitkom, stisnjena, veter naju boža, se ponovno igra z nama, s tvojimi lasmi, s tvojim vonjem ….

In nama govori, ponovita, spoznajta ponovno, kaj vama je namenjeno, za kar sta ustvarjena, predajta se vajinem uživanju, čutenju, življenju …

Tvoj čuteči Edi

Love me tender piše:

Moja čuteča Ila

Danes je bil res bolj napet dan, in ravno knjiga me je spet spravila k sebi. In današnja misel - Moške motivira spoznanje, da so nekomu potrebni. Ženske pa spodbudi in okrepi zavest, da nekdo skrbi zanje.

In sem ti kaj potreben, ti kaj sploh pomagam, sedaj, ko sva doživela najino prvo erotično čustveno zgodbo? Ali bi tebe res spodbudil občutek, da skrbim zate, bi to sploh dovolila?

Kolikor sem te spoznal, ne. Si toliko močna, in prav je tako, da ne potrebuješ, da si odvisna. Potrebuješ nekoga, ki misli zraven tebe, zagotovo pa ne, nekoga, ki bi skrbel zate, ali se motim?

Ravno danes se je začelo Evropsko leto enakih možnosti, in moral sem biti prisoten na otvoritvi. Lepe besede, kaj se bo vse naredilo, ampak večne razlike obstajajo in dvomim, da bo čez leto dni kaj boljše. No ja v poročilu že, ne pa dejansko.

Ampak med nama ni razlike, sva si nekako enaka. Enako čuteča, enako ljubljena, enako hoteča, enako potrebna. Potrebna eden drugega, potrebna tistega občutka, da je ne nekdo ob tebi, pa čeravno le v mislih. Čutim te ob sebi, vsak dan bolj, želim se te ob sebi, vsak dan bolj…

Tvoj nepoboljšljivi Edi.

Small rose piše:

Dragi (hehehe nepoboljšljivi) Edi!

k tvoji misli pa danes res nimam nič za nasprotovat. všeč mi je. ženske tazaresno potrebujemo nekoga, ki bi skrbel za nas. pa niti ne toliko dobesedno, kolikor to, da vemo, da je nekomu za nas mar. kaj vem. da je nekomu zame mar. me smo tudi bile nekoč otroci, za katere so skrbeli starši. potem, ko se vežejo za nekoga, jim je položeno v zibelko, skupaj s kuhinjsko krpo in metlo, tudi skrb. in za moškega so tudi  skrbeli starši, ko je bil nekoč otrok. a naprej zanj skrbi ženska. za žensko pa naenkrat nihče več ne skrbi. rada bi slišala par, ki se odpravlja ven, in on njo vpraša, npr. če je dovolj oblečena. ali da bi moški rekel ženski: a te danes tudi zebe v noge, glej, da se ne boš prehladila. ni toliko tista fizična skrb. tega niti ne potrebujejo, ker poskrbijo za večino stvari. samo občutek, da je nekomu mar za nas. tisti občutek,  ki so nam ga dali starši, ko smo bile ženske še otroci. in moški.. da so nekomu potrebni. seveda so. še prepotrebni so. samo ženske so prebutaste, da bi jim to dale vedet. v svojem splošnem vseskrbju za vse in vsakogar, pozabljajo, da potrebujejo moškega. tista, ki pravi, da bi lahko živela brez moškega, je popolnoma neiskrena. ali pa..

ženska strahotno potrebuje moškega. seveda, pa je to moškemu potrebno tudi pokazati. in to ob vsaki možni priložnosti. ker moški so bitja, katerim je potrebno večkrat reči, naj odnesejo smeti. torej,
jim je potrebno tudi večkrat pokazat, da so potrebni. in to z žarom, ki ga zmore le čuteča in ljubeča ženska. ljubezen med dvema ustvarja ženska. strast med dvema ustvarja ženska. ODZIV na ljubezen in strast pa ustvarja moški. (to je isto kot to, da ženska izbira, moški izbere - in takšen par je skupaj do smrti) in to je edina pretočnost, ki sta ga moški in ženska, kot par, sposobna ustvariti.
ženska daje impulz, moški izvedbo. zato še vedno trdim, da je človek le tisto, kar je oboje. da ne en, ne drugi nista sama zase človek. da sta človek le, ko sta skupaj. združena v impulzu in izvedbi.
po tvojem pismu, erotičnem.. sem spoznala, da si čudovit človek, Edi. da bi morda lahko res skrbel zame. pa vendar.. moje življenje ni bilo čisto po nekem splošnem kalupu. kako zabavati moškega, ga kratkočasiti, poslušati, tolažiti in ljubiti moškega.. se mu darovati.. kaj vem. cena za to je včasih previsoka. no.. ta najina pisma so potrebna obema. kakor meni, imam vedno bolj občutek, da tebi še bolj. vidiš,  jaz pa sem danes imela možnost pogovora z nekaj Angleži, ki v naših krajih (no.. malo višje gor), na veliko kupujejo parcele. nekaj njih je bilo zelo zanimivih. tudi vračajo se k meni, da jim včasih z nasveti poskušam pomagati pri biopridelavi zelenjave in to.. katere se bodo zdaj, na pomlad, lotili. ti moram povedati, da so nekateri moški kar izgubljeni, ko morajo prijeti za kakšno vrtno opravilo. pa tudi sicer za še kakšno drugo delo…
in ti? si že kdaj pogledal, začutil, od kod široki dlani mehkoba dotika? enako hoteča, enako potrebna.. besed, pa čeravno v mislih, ja. vsak dan bolj.. a dnevi so nama prekratki. in res sva predaleč en od drugega.

topla Ila

Love me tender piše:

Draga Ila

Ja moram priznati, da si me presentila. Sem mislil, da boš nasprotovala, da boš rekla, jaz pa sem ženska, ki zna in mora skrbeti sama zase.

Ti pa si mi na tak čudovit način povedala, kaj je prava ljubezen, ne samo imeti nekoga ob sebi, ampak, da dejansko poskrbi zate, te morda celo razvaja ….

Ja, ne vem, morda pa je res čas, da narediva nekaj, da prideva skupaj, da ne bova le tako, da ….

Morda imaš prav, morda so ta pisma res potrebna bolj meni. Nekako sem se uspel odpreti, izvleči iz sebe nekaj, kar je bilo notri, in bi morda celo zamrlo, če ne bi bilo tebe.

Ali to pomeni, da lahko nadaljujem s svojimi erotičnimi čustvi, in res, kdo ve, morda pa kmalu celo ….

Tvoj predani Edi

PISMA

Marec 19th, 2007

            PISMA

      love me tender pravi:

ali pa, ne bi bilo čudovito, da si še vedno kaj napiševa po elektronski pošti?

Small rose pravi:

o, si me presenetil.
sem, sem za to.
z velikim veseljem.

prestaviva se na drugačno, morda celo bolj cvetočo gredico v najinem vrtu.

sm@gmail.com
in te pričakujem s polno toplote.

love me tender pravi:
Marec 15th, 2007 at 3:31 popoldne

ja, torej se vidiva ob najini gredici v najinem vrtu

In tako se je začelo.

                                                                                                                                                                                 

Love me tender je napisal: 

No pa sva sedaj, kakor da bi iz ceste prišla v najin svet. Do sedaj sva bila tako javna, sedaj pa bova čisto zase. Zase na tvojem otoku ljubezni, na najinem vrtu, s slikami v rokah, in v najinih skupnih razmišljanjih. O svetu, o nama, o ….

                                                                                                                                                  
Ja rad tako razmišljam s teboj, čutim tvojo energijo, imam občutek, kakor da si čisto poleg mene, čutim tvoj dih …. No ja, sedaj ko se več ne potrebujeva toliko skrivati, sem Edi. Ne vem od kod sta mi dala to ime, ampak …. Kot sem že enkrat omenil, mama je slikarka, in včasih imam občutek, da kakor je bila ona v nekem svojem svetu, sem tudi jaz včasih, v nekem svojem svetu, še posebaj, ko sem s teboj. V svetu, v katerem se počutim veliko bolje.
                                                                                                                                                               

Delo, kaj naj rečem, svoje podjetje… Delo me je in me še vedno osrečuje, mi daje moč, če me razumeš, ampak …Morda mi več težav dela sin. Cele dneve samo za računalnikom, samo neke igre, o šoli in drugače sploh več ne debatirava. Na splošno se zadnje čase zelo malo pogovarjava. Tudi ko hočem je vse ….                                                                                  
No ja moram še nekaj priznati, sem ločen. Morda zato pogrešam neko bližino, nekaj kar sem pri tebi začutil že od vsega začetka.Misli mi velikorat poletijo k tebi, tudi kakšne bolj predrzne, erotične, pa se bojim napisati, ker ne vem kako se boš odzvala na njih. Konec koncev predvidevam da si sama, kot jaz, ča čeprav popolna, verjetno pogrešaš bližino nekoga, ki ….Torej uživaj  naprej, in vedi, je nekdo, ki misli  nate in si želi biti s teboj …In hvala, da si mi dala mejl, res, hvala.

Edi

P.S.

Knjiga še ni pospravljena, in današnja - Če jemljete življenje preveč resno, kje je njegova privlačnost? Morda res jemljem svoje življnje preveč resno, ampak nekaj se zavedam zadnje dni, da si ti privlačnost mojega življenja, nek zaklad, ki sem ga sedaj uspel odkriti. Zaklad, ki si ga želim ob sebi, v sebi, čutiti,  božati, ga občudovati ….                                                                                                    

Small rose je napisala:  

tu sva. ja. predstava je končana, oder je prazen, gledalci so odšli, zastor je padel. zdaj sva sama. nenavadno mi je. nekaj dni nazaj sem ti imela toliko za povedat, zdaj imam prazno glavo. sedim pri tvojem pismu (heh, saj ga vem že skoraj na pamet) in  lovim misli, ki mi gredo odločno prehitro, da bi lahko vse spisala v nek smisel.                                                        
                                                                                                                                                      
Ila sem. moj oče, Slovenec in mati Nemka, sta našla kompromis. saj ta kompromis ni samo moje ime, ampak sem cela en sam kompromis.(k sreči sem imela eno dokaj diht teto iz teh krajev, ki je vsake toliko prinašala nekaj življenja med nas). končno sem se s temi stavki malo umirila. zdaj bo vse lažje, sem prepričana.                                                              
                                                                                                                                                              
pa daj mi povej, kje živiš? je to Ljubljana? Maribor? Koper? Kranj? eno od večjih mest, se mi zdi.tvoje podjetje? kaj pravzaprav počneš? ti  odgovarja celodnevna vpetost pa to..                                                                                               

                                                                                                                                        
čeprav mi boš morda zameril, ampak saj  sin ne more biti drugačen, če si vse dni zdoma. bodi srečen, da ne pohajkuje okoli, da nima slabe družbe.. res brezveze, da ti karkoli pišem o tem, ker z otroci.. ponavljam.. nimam pedagoških, starševskih izkušenj.                                                                                                                                               
ločen si, ja. razočaran?  prosim te, napiši mi kaj več o tem.                                                                                              
                                                                                                                                                                         

tiščim se te. s celo sebe se te tiščim. v objemu. (predrzne misli? tudi pri meni se pojavljajo, ja..)                                       

                                                                                                                                                         
Ila                                                                                                                                         

                                                                                                                       
p.s.
všeč mi je tvoje ime. Edi.. željno pričakujem, da mi dišeče odpišeš.
                                                                                                                                                                                                                                                                                                    
 Love me tender je napisal: 

No ja, da odkrijem sledečo tančico s sebe in tebe. Živim v Ljubljani, ukvarjam se PR, torej odnosi s javnostmi. Skrbim za lepo podobo podjetij, posameznikov, tudi politikov. Če že imam srečno roko v poslu, jo potem nimam pri sebi doma. Priznam, da je bolje imeti sina doma, ampak, da se z njim ne morem pogovarjati, ne vem, naj vzroke iščem pri sebi, pri njemu …

Ločitev je še vedno boleča, zato v bistvu ne morem povedati veliko o tem. Morda sem pričakoval preveč, morda sem hotel več, morda sem se počutil močnejšega, ampak …. Življenje gre naprej, kaj hočemo.Edino svetlo si mi ti, neka moja lučka, neka moja svetloba. Ko sem sam mislim nate, čutim tvoj vonj. Ne vem, ko si tako naravna niti ne vem po čem dišiš. Po  vrtnicah, po svežem senu …. Kakor koli že, vonj, ki ga ne morem pozabiti. Celo noč imam občutek, da je ob meni, da si ti ob meni ….In kje je ta tvoj otok ljubezni? Se res ves dan ukvarjaš le seboj in naravo? Zamišljam se naju na njem, objeta, stisnjena, povezana v najinih mislih, željah, hotenjih ….
Edi                                                                     

Small rose je napisala: 

živijo, Edi! vidim, da imaš zahtevno službo. tega jaz ne bi zmogla. biti na uslugo ob vseh urah dneva, z nasmeškom.. poznati moraš ogromno ljudi, uporabljati določene zveze, skrb za njih.. zahtevno. zelo zahtevno. res si navajen skrbeti samo za druge in morda  več ne vidiš sebe.
sinu daj ultimat: ali - ali. kaj več ti jaz niti ne bi rada sugerirala. dovolj je star, da začne živeti svoje življenje.

in tvoja ločitev. huda obdobja imaš za sabo. čas je tu v množini. ker ločitev se začne že davno prej v nas. ločitve se začnejo že prej.. že v prvem pogledu, ki obtožuje. odločitev sama pa se  zgodi v trenutku. a do tega trenutka pridejo tisti, ki imajo za sabo varnost. tako jaz mislim. ne vem, kako je bilo pri tebi. in ne bom, ok. ne bom več spraševala. samo poskušaj odložiti v
predal, katerega ne odpiraš nikoli več. dvigni visoko ograjo, obzidje. takšno vsaj, kot je v Piranu.

živim ob Muri, v Mahovcih, kjer obnavljam dokaj zapuščeno na-pol kmetijo (Otok ljubezni je malo nazaj od te vasice) a o tem v drugem pismu. ker ne vem, koliko bi rad vedel in da ne pišem v prazno.
tančice odkrivaš.. tudi z mene, ja. tančica.. kakšna lepa beseda je to. takšna metuljasta, nežna.. komaj dotikajoča, pa vendar globoko čuteča, viharna, močna, slišna.. saj res. kako se to sliši? ssssk. mmm še nekateri zvoki so podobni temu. joj, Edi.
tudi tvoj dih, tvoja prisotnost v besedah diši.. o, kako diši. in vem po čem. nič ne ugibam. tvoj vonj sem si določila. in ga vzamem sabo povsod. nobena sapica, nobena bilka, nobena zdaj prihajajoča pomlad mi ga ne predišavi. o ne. je premočan. in ga ne dam. tvoj vonj ne dam. je preškrlatni. tesno se te tiščim. vzami me v objem.

Ila

Love me tender je napisal:  

Pozdravljena moja sladka, dišeča Ila. Ja služba. Res je težko biti dobre volje ves dan, vsakdo pričakuje, da mu boš takoj na razpolago, ko ugotovi, da me nujno potrebuje, čeprav bi se lahko že prej spomnil name. Nekako sem se navadil na to. A ni pogosto tako, da ta, da koj ko nekdo dobi občutek, da potrebuje, že kliče po tebi in za teboj. Misleš, da boš takoj na razpolago, in da ves ta čas, ki je minil vmes, ni nič. Ves ta čas, ko ni mislil nate, ko se te ni spomnil, ko ni povprašal za teboj. Ja ko nam voda teče v grlo…Ampak vem, da pri tebi ni tako, vem, verjamem, da sva si v tem enaka. Verjetno oba postavljava druga pred sebe. Ampak, ti to ne delaš, kajne. A mi nisi že enkrat govorila, da smo pomembni le mi, da …. Torej, zgleda da sem edini norec, ki je vsem vedno na razpolago, ko pa …


Ko pa sem sam, se spomnim nate, draga moja Ila, hrepenim po tebi, hropečem po tebi, vzdihujem za teboj, pa čeprav te še nikoli nisem videl. Čutim te v sebi, čuti, da sma povezana, da sva objeta, stisnjena, v pričakovnaju ….Nerad postavljam, ali pa ne znam postavljati ulitmate. Kaj naj mu rečem, poslušaj me, ali pa ven iz hiše. Naj začnem tisto klasično, dokler jaz skrbim zate, dokler si za mojo mizo, v moji hiši …Ampak imaš prav, morda res ni druge rešitve. Mora se pripraviti na to, kaj ga bo čakalo.
Ločitev - ja, morda res nisem nikoli gledal tako, ampak res, ločitev se začne veliko prej. Veliko prej kot kreganje, obtoževanje, hoja na sodišče, kazanje kaj je moje in tvoje, in kaj ni več najino, in … No ja, k sreči imam to za teboj.
Ampak nekaj spet vem, nikoli se ne bi mogel ločiti od tebe. Tega ne bi prestal,  prevelika opora si mi, prevelik vir energije, moči, vere v življenje. Brez tebe je vse temno, prazno, hladno, ko pa se spomnim nate oživim, začutim tvojo roko na moji koži, začutim tvoje nežne dotike, in že mi roke in srce hiti proti tebi, te  hoče stisniti k sebi, poljubiti …. Ja, res komaj čakam, ko prideva ….Torej, naj zaključim, in se raje predam lepim mislim o tebi, se te zamislim pred očmi, vso lepo, čisto, naravno, neokrnjeno in nepokvrajeno s tem svetom.

Tvoj ljubeči Edi.

 P.S. In kaj mi je danes povedala knjiga - Ženske ljubijo kolikor morejo, moški pa kolikor hočejo. Ja, hočem te ljubiti na vso moč, z vso silo te hočem čuti ob sebi, ni skoraj nič več ne ustavi, da ti svojo ljubezen nekega dne izkažem, da vse najine sanje, čustva, hotenja postanejo resničnost. Morda ženske res ljubijo iz vsega srca, kolikor morejo,ampak jaz nisem eden izmed tistih moških, ki bi svojo ljubezen in čustva skrival v sebi. Zato te hočem ljubiti, ti to dokazati, to s teboj izživeti, in s teboj poleti v najino deželo čustev ….


Small rose je napisala:  
                                                                                                                               sladka.. dišeča.. kako paaaaše to prebrat. kako mi začne peti.. nekje zadaj.. v meni.

                                                                                                               

ženske da ljubijo, kolikor morejo? in da moški, kolikor hočejo? kaj, če je to samo izgovor tistih moških.. ker ne zmorejo močno ljubiti? veš, takšna pravila ponavadi pišejo moški (in pride do popačenja - vsaj približno do takšnih nesmislov, kot so zapisani v zgodovini: ker tudi zgodovino pišejo zmagovalci..). verjemi mi, da obstajajo tudi ženske, ki niso sposobne ljubiti.
govorim o sprejemanju in dajanju. veliko jih je, ki zmorejo samo sprejemanje. ne glede na spol. iskanje izgovorov zna biti naporno.
a ljubiti iz srca, pomeni položiti pred noge ljubljenemu vse, kar imaš. vse. tebe ostane samo toliko, kolikor ga je v njemu. in obratno (dosti mene je ti,  dosti tebe sem jaz..  - Kreslin). Edi, ljubezen je garanje. to je trdo delo. odgovorno. vseobsegajoče. sicer postane ljubezen na eni strani brezpogojna, na drugi pogojna. to pa ne more trajati v nedogled. in ja! poletiva v deželo čustev. samo ne dokazuj mi ničesar. tudi jaz ti ne bom nikoli nič dokazovala. še vedno se držim svoje zarisanosti: sem, kar sem. če sem črna labodka, sem še vedno labod. in to, da bi ti dokazovala, da sem labod samo zato, ker sem bela, se motiš. ne bom. veš, obstajajo besede, ki nekaj veljajo samo, če se ne izgovorijo. največ takrat, ko spregovorijo dotiki, pogledi, vzdihi.. in ko v temno, pretemno brezno hrepenenja počasi pronica božanska svetloba. počasi..

Ila


Love me tender je napisal:  
                                                                                                                                                  vedel sem, da te bom zbudil, ti dal nekaj za razmišljati, zato sem bil malce provokativen, ker vem, da ti nisi kot ostali.In to mi je pri tebi všeč, takoj poveš nazaj, kar mi gre, brez nekega olepševanja, ampak direktno, da to še bolj vzbudi moje zanimanje po tebi, da mi to še bolj poveča željo po tebi. Ja, zgodovino pišejo zmagovalci, in zato zveni tako po njihovo, tudi to misel je napisal moški, morda je res moral kaj skrivati v tem. In ljubezen je garaštvo, priznam. Razmerje ne pomeni samo biti skupaj, pomeni vsak dan nekaj narediti za to, kajti ko pride vse v enako rutino. Enkrat sem to rutino že doživljalj, in ti tudi zato dam čisto prav, treba se je boriti za ljubezen, vsak dan. In zato se mi zdiš tudi tako zanimiva, kajti imam občutek, da se za tvojo ljubezen splača boriti, vsak dan, vsak trenutek. Kajti imam občutek, da znaš to povrniti nazaj, da znaš na svoj edinstven način pokazati, da ti je nekdo prirastel k srcu. Na način, ki ga morda vsi niti ne razumejo.Ampak jaz ga, in zato se te želim še več, kajti vem, da te ne morem tako enostavno pridobiti, ampak da ti morem dokazati. Dokazati sebe in svojo osebnost, kajti vzeti me hočeš v celoti, ne le en del mene. Včasih moramo vidi tudi nekaj več, in če gledam to tako preko računalnika, čutim te, pa te ne vidim, občutim te, pa nisi ob meni, in zato moram videti nekaj več.
Zamišljam se te, ampak, v vsakem tvojem pismu se mi bolj razodeneš, te bolj razumem, se te bolj zaželim, te bolj občutim ob sebi.In tudi v sebi, ja začutim te tudi v sebi. Res začne srce hitreje biti, ko vidim, da me tvoje nežne besede čakajo v nabiralniku, ampak to ni vse. Začutim te v sebi, kot da bi prišla vame, kot da bi zaživela v meni, kot da je en moj delček postal en tvoj delček.
Ja draga moja, želja po tebi je vsak dan večja, tvoj navidezni objem me vsak dan bolj in bolj stiska, in vsak dan bolj in bolj si želi, da bi postal resničen, da bi te dejansko začutil ob sebi, začutil najini goli telesi, prepleti v čustvih prave ljubezni, tiste ljubezni, ki jo redki doživijo.Tisti, ki ti daje občutek, da je prava, in ne zlagana, resnična in ne igrana.Vem, pri tebi igre ni, imaš svoja pravila, in prav je tako.Imam občutek, da ne more vsakdo priti do tebe, tako daleč, kot sem prišel jaz. In zato so mi tvoja pravila všeč. Ko naredim kaj narobe, mi to to poveš, in to spoštujem. Ja, celo to ljubim. Ljubim tvoj ne, počakaj malo, še enkrat. Ljubim tvoj odpor, ker vem, da je iz srca.Tistega srca, ki si ga želim, ki ga želim čuti, vsak vdih, vsak utrip, ves čas …..

tvoj čuteči Edi  

Small rose je napisala:    hm. pa me res včasih sprovociraš, ja. in potem se zamislim.
hočem samo resnico. pa čeprav najino. to mi je vedno veliko pomenilo. če sva resnična, sva lahko tudi odkrita.
sicer pa..oprosti mi danes. ne počutim se najbolje. veliko dela imam ob tako sončnih dnevih. in pomlad me prehiteva s svojo intenzivnostjo, poskušam ji it v korak, pa ne gre.
moj čuteči Edi.. koliko življenja je pravzaprav v tebi. se ti tega sploh zavedaš? kaj vse je izgubila tvoja bivša.. saj niti ni vedela, kaj ima!no.. a vse je za nekaj dobro. si pa morda vedno bolj in bolj bližje meni, kar srkam vse tvoje besede.. tebe.. tvoje objeme..

Ila
(ja.. veliko bližje tebi, kot si misliš)
 
 

Angeli, ki so izdali svojo naravo

Marec 14th, 2007

                                                                                                  

Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov?
A recimo, da bi me eden od njih kar na lepem objel:
skoprnel bi ob njem, ki biva močneje.
Kajti lepota je le strahotnega ravno še znosni začetek
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno, da bi nas pokončala.
Vsak angel je strašen. Zato se pač potajim in pogoltnem vabljenje temnega joka.
Ah, kdo nam pač more biti zavetje? Angeli ne,…
/E.M.Rilke/  

 Kako, da ne? Zdaj pa naenkrat kar ne? A ima ta vsemogočni sploh kakšen načrt? In če ga ima, zakaj nam pošilja angele, če ne zato, da nas čuvajo? Kaj vse bi lahko še naredila, če bi vsaj malo vedela, da me bodo čuvali angeli. Oni pa nič. Je ta nič že obtožba? Kje je porota? Kje so priče? Ni jih. Potem me tudi nimate za kaj obdolžiti. Sledi pogajanje.  

Pogajamo se, ljudje dragi. Sposobni smo se pogajati. Za vse! Celo nekaj trenutkov pred smrtjo se gremo pogajati: pusti me, o bog (ali kdorkoli že) pri življenju, pa bom drugačen, boljši, dober do vseh. Evo: nesel bom odslužene cote klatežem pod most. Evo: nikoli več ne bom brcnil mačke v rit. Obljubim. Pa take. Pogajamo se z najvišjim v sebi. Samo zato, da si podaljšujemo življenja. A skozi življenje smo se jezili, kako je vse zanič, kako trpimo, kako nam je hudo, kako so nam vsi krivi, ker.. nimamo denarja, sreče, družine, moža, žene, ljubice, tako lepega psa, kot sosed .. še Luno, Sonce, Dež.. vse smo sposobni okriviti.  Angeli nam polzijo iz rok, mi pa še vedno ne razumemo zakaj. 

Sem angel tudi jaz? Katere barve? Če sem črn, ali potem nisem več angel? Kaj pa sem potem? Nekdo, ki je izdal samega sebe? Ali potem to nisem več jaz? Seveda sem. Angel je angel.  

 Hahahaha…  moj smeh je zdaj smeh iz obupa, zlobe, strahot, ki me morda še čakajo ob tistem zadnjem trenutku.. Čarovnice se tako krohotajo. Ob tistih dneh, ko  v nas kurijo ognje, ko v nas bose plešejo z iskrami, z dimom, s pridihom toplote, s črnimi krili do tal, in jim vsake toliko poblisne pri vrhu golih nog, da opazovalci tuhtajo, kako bi jih najhitreje zvlekli pod sebe.. In  plešejo z na pol razgaljenimi prsmi, ki obetajo nebesa, ja, tudi črna nebesa. S polnimi ustnicami  opoja obljub strahotnih lepot. Z živahnimi, črnimi očmi.. katerim se je, verjemite mi, težko upreti. Z vonjem telesa,  ki srka, srka, srka nevedneže, ki nasedajo prvič in tiste stare znance, ki se prepuščajo norostim kljub temu, da jih bo drugi dan bolela glava.  

Norosti. Norosti. Kakšne norosti je sposoben človek! Ne samo v domišljiji.. o, ne. Zares. V živo. Prepuščanje telesa tujim rokam, ne glede na to, ali so dlani mehke, ženske.. ali pa so trde, hrapave, velike, moške. Pohota bo človeka ali vzdignila med tiste angele, ki so »prave barve« ali pa bo pod roko prijela temnejšo različico in bosta s pohoto plesala še naprej po vaših srcih, hrepenenjih, željah. Si boste še kdaj zaželeli miru?  Ko roke ne bodo več slastno dišale, ko moški ne bodo več na brkih drugi dan okušali sledove prejšnjega večera. In bodo ženske, kadar bodo sedle, brez sladke bolečine prekrižale noge.  

Mir, si boste rekli. Hočemo mir.
In zbolevali za boleznimi, za katere ime bo svet že prav čas iznašel. In vam bodo prepovedali najprej telesne stike z ljudmi. Aids. Potem vam bodo prepovedali jest. Nore krave. Sledi prepoved gledanja ptičev. Gripa. Malo so se ušteli, se mi zdi. Začeli so z najhujšo boleznijo in jim ni uspelo z virusom pokopati vsaj polovico človeštva. Zdaj čakamo, ker jim je  za kaj hujšega zmanjkalo idej.  Še rak je bil premil, preblag.  

Zato vam kličem: NE POTREBUJETE MIRU. POTREBUJETE SEBE. Angela, ki vas ne bo izdal. Sami sebi ste angel. Začutite se!  

Moje sledi se bodo tu, pri vas, s to objavo končale. Ne.. ne grem nazaj s čolnom znova in znova premagovati viharje. Čoln je strohnel in morje zaradi neSkrbništva sveta zaliva vse tiste obale, ki so mi bile pri srcu.  Ponavljam vam: znova in znova. Imejte radi sebe. Ne med seboj. Za “med seboj” izberite samo tiste, ki so vredni VAS. Premislite.  

Živite polno, noro, vsaki dan posebej. Ljubite polno, noro, vsaki dan posebej. Sanjajte polno, noro, vsako noč posebej.  Zbujajte se polni, nori, vsaki dan posebej. 

In umrite polno, noro, a samo enkrat.

 Vaša Small rose 


Mi pa tukaj, mi smo se znašlí, v ledu etra, ki presevajo ga zvezde,
ne poznamo dni in ne poznamo ur, nismo moški, ženske, stari ne in ne mladí.
Vaši grehi in bojazni vaše, sle pohotne vaše in umor teman nam so le prizor,
kot so krožeča Sonca, vsak dan znova je za nas najdaljši dan.
Tiho kimamo, ko trza nam življenje, tiho gledamo brezkončno Zvezd vrtenje,
zimo dihamo vesoljskega prostora, zmaj nebeški je pri nas v gosteh,
hladno, brez premen je naše večno bitje, hladen v luči Zvezd naš večni smeh.
/H. Hesse/  

                                                                              

                                                                                          

Facelija

Marec 13th, 2007

Nekoč,
ko bom velika, bom
izpraznila vse torbe spominov
in jih nekomu zatlačila nekam, da si bo
lahko z njimi zdravil svoje komplekse in si kdaj
pa kdaj odprl oči ter pred sabo zagledal navadno človeško
bitje z napakami, s hrepenenjem, z željo, z vdihi in izdihi – ne glede
na to, koliko bi morali biti smiselni, logični,  normalni, moralni in  pametni. 

Moja leta? Hehehehe..  Moja leta so pravšnja za sprehod po vrtu in iskanju vrtnarja.. Mmmm že ko preberemo vrt - kaj imamo v mislih? Rožico? Katero? Pohotni ste, bralci moji, pohotni.   

Slutnjo dneva mi pripisujejo, in moč ozreti se nazaj  ter  zavedanje prostora, v katerem se duše srečajo po na-ključ-ju? Le zakaj? Zaradi radovednosti ali z namenom? Poglejmo. Počakajmo. Vsi čakamo na svoje vrtnarje. A za vsakovrstna negovanja se tudi vrtnarjev več ne dobi kar tako. Cimprasti so postali. Komplicirajo nekako tako, kakor poje Đorđe: “..svaka im dlaka smeta..”. In tisto - odločiti se: odpotovati in se premakniti k prostorom dogajanja.. So to vračanja? So to ta sprehajališča? Poskusimo.  

Urejenost. Notranja urejenost vrta (saj veste.. potke, brez plevela, zalito, negovano.. skratka pogoji za bujno rast). Uglašenost in medsebojna povezanost z energijo ljubezni. Izkušnja le-te. To JE  vrtnarjenje posebne vrste. In dostopno vsakomur. Preko njegove duše. Tako postane duša zemlja, seme in plod obenem. Tako je duša izvor in kreator človeka. Ponudi mu dih, ga ohranja in usmerja. Osmišljanje sebe je najpomembnejša naloga. Kot pravi H. Hesse: “.. in NI nobene, nobene, nobene druge dolžnosti za Človeka, razen ene edine: iskati samega sebe, utrditi se v sebi, zatipati svojo lastno pot, ki pelje naprej - pa naj vodi kamorkoli že.. “ . Tako bi bil, če bi le dopustili, človekov NAMEN dejansko njegov skrbnik življenja. Hoteti, delati na tem, da namen postane skrbnik. Saj.. to, da se za vsako obliko skriva notranja vsebina, že  počasi spoznavamo. Kar nam še preostane je, da se naučimo, da za obliko in vsebino deluje nekje globlje v nas tudi namen. Ta, tapravi življenjski impulz, ki vzpostavlja celoto in vse žene naprej.  

Tako duša uči človeka nekaj, kar ona že je: kako postati božanski vrtnar. Kdor  prisluhne duši, se uči pravilnega in ljubečega vrtnarjenja, postaja skrbnik življenja.  

 Postaja facelija. 

Kaj pa če ne? Kaj se dogaja, če temu ni tako?
Naša antropocentrična družba se, za človeka, ki bi rad postal svoja lastna facelija, zelo počasi, že skoraj pošastno prepočasi spreminja v ekocentrično. Z Oskarjem nagrajen dokumentarni film Neprijetna resnica, ima v sebi strahotno sporočilno vrednost, ki jo lahko razberemo v enem samem stavku: “Nočemo razumeti teže okoljskih problemov, dokler je naša plača in blaginja odvisna od nerazumevanja teh problemov”. Ekocentrična družba, zaradi postindustrijske dobe, išče nov stik z naravo. Končno se zavračajo večne resnice (saj jih poznamo: potrošništvo, kapitalizem.. ?) in se poudarja  posameznik.  
Krivimo! Da.. zdaj celo znamo že kriviti starogrške mislece, ki so pri antropocentrični družbi izdelali (DOBESEDNO IZDELALI) misel, da je vse, kar je ustvarjeno, namenjeno le človeku. Da je človek nad naravo, da je nekaj posebnega. To misel je judovsko - krščanska ideja še pospešila, tako da se še vedno  naravni viri črpajo neracionalno in blaginjo prinašajo le peščici “uspešnih”.  Vse to se nam packa po lastnem pragu. Dajte malo pomislite: kdo potrebuje energijo? Veliki obrati (npr. Talum Kidričevo), točno. Kdo še? Velika mesta z Ljubljano na čelu. Ukrepov, da bi zajezili porabo PRI NJIH ni. Zakaj? Ker gre tu za enega najmočnejših lobijev v državi. Tako prehajamo v zadnjo fazo izgradnje hidroelektrarn na Savi, začenja se izgradnja verige HE na Muri in postavitev drugega bloka NE. To so t.i. večji razvojni projekti v naši državi. K manjšim pa spada “le” vetrna elektrarna na Volovji rebri nad Ilirsko Bistrico. No, pri tej zadnji gre za novodobni sistem podjetništva v smislu “take the money and run”.. se pravi še zelo zelo daleč od ekocentrizma. V prepričanju, da bomo še vedno s facelijo reševali okoljske probleme, nam mažejo oči. Ne bomo zmogli.  Akumulacijska jezera se slišijo zelo naravno, da. A na dnu teh ogromnih zajetij (v Posavju je načrtovano jezero  kar 900 m premera, enako grozi Muri) se nabira, useda akumulacijski mulj. Tega je potrebno občasno odstranjevati - kam? Država nima ustrezne deponije, razen, če si jo največji potrošniki pripeljejo na dvorišče. Pred lepo osvetljeni Kolosej? Morda za božične praznike na Tromostovje? Ali pa ob prazniku občine Maribor na Lent?  Ta svinjarija bo skozi dno akumulacije prišla v stik s podtalnico, nato bomo preko hrane dobivali še marsikaj..  ste še hrabri?

In TO svinjarijo bomo dobivali v telo tudi s facelijo. Prej nam je bila skrbnik življenja, zdaj nam postaja sovražnik. Je namreč osnova za bio pridelavo. Uporablja se za zeleno gnojenje. Vsi njeni deli so uporabni. S svojimi koreninami je oskrbnik zemlje. Dodaja ji obvezne sestavine (kot duša človeku: obliko, vsebino, namen) torej: dušikove bakterije. Njeni zeleni deli nam, ko pozebejo, prekrivajo zemljo na vrtu in jo bogatijo. Naravni vrtnar našega zdravja. Že davni Azteki so jo uporabljali pri pridelavi kinue, prastare žitarice (ki ima ravno toliko beljakovin, kakor meso), bulgurja, ravno tako zelo hranljivega nadomestka. Potem píre, čičerike, soje, leče, ajde, prosa, stročnic, kalčkov.. še naštevam?  

Mi pa iščemo ključ. Ključ sedmih ravni. Mislimo, da ga bomo našli tako, da bomo živeli v sozvočju z vsem. Kako je rekel Richard Wagner? Užitek ni okoli nas, ampak v nas samih. Kakor lovec Orion, ta grški velikan. Bil je najprivlačnejši mož, kar jih je živelo v tedanjem času in nikakor ni bil slep za ženske čare. Boginja zore, Eos, vneta zapeljevalka, ga je povabila v posteljo.. seveda se je odzval, vendar se je s svojo “trofejo” hvalil na vsa usta. Artemida, Apolonova sestra,  je Oriona nežno ljubila. Žal je silovitost napete tetive loka, ki bi morala ubiti ljubosumnega Škorpijona, ugnezdenega v Artemidi,  puščico v odskoku sprožila  v glavo Oriona.  Mar bi bil tiho.  

Je potem res, kar pravi Joe Kapp? Da ima lahko ukraden trenutek večjo težo  kot podarjena leta? Sprehajališča nam ga ponujajo. Zato se vračajmo in kradimo trenutke. 

Nekoč,
ko bodo jutra mavrična,
ko bodo dnevi dišali po cvetu,
ko bodo večeri topli in noči kratke,
ko se bo v očeh zrcalila iskrica smeha,
ki bo odzvanjal še dolgo, dolgo.. v trenutkih,
ne bomo več potrebovali sprehajališča za vračanja. 

                                                         

          

JUTRANJI ŠPARGELJ

Marec 6th, 2007

Ko se moje srce trga.. 

… se najprej umikam. Pred tišino. Takrat nočem imet mir. Tudi privoščiti si ga ne morem. Imam premalo sredstev v sebi za dosego miru. Umikam se med ljudi. Morda zato blog.Ne ne.. bloganje ni druženje. Bloganje je umik v tiskane občutke. Ni obrazov, ni glasu, ni gibov .. kdor  pogreša dotike, je zataval na napačni naslov. Tu je pogrnjena praznična miza dobrot in strahot. Vsak po svoje, pač.  Zlo in dobrota ne obstajata. Obstaja samo možnost, za katero med njima se bomo odločili. 

… potem začnem hitreje hoditi. Pa ne k sebi, o ne. Sebe ne potrebujem toliko, da bi  pospešil korak. Kje pa. Do sebe je potrebno počasi, previdno, z veliko mero zaupanja v očeh.. kot krotilec, ki se približuje zveri. Ker.. ko sam sebe presenetiš, si že prepozen. Si že ranjen in zaznavaš tisti značilno topli vonj krvi.. kaj je slajše kot lizanje ran lastnega strela!  Včasih nam je škoda utrgati trpotec, ki namesto nas ustavlja kri.  

…kmalu stečem. Najprej zlahka, da ne bi moj topot preslišal šum, ki mi sledi (če se ustavim, se kakor v vseh filmih, v samotnih ulicah, ustavi tudi šum, seveda). Še vedno dajem videz lahkotnosti in v vaših komentarjih iščem znake:  kaj pa, če je kdo začutil moje temne oči? Morda ni. Lahkotno tečem. To si ponavljam, to me drži v taktu sproščenega, rekreativnega besedja. Ne upam še v dir. Kaj če kdo zasluti, da poskuša previdnost zavirati mojo naravo? A v meni vse, kar poganja kri,  preglasi tisti šum, ki mi sledi, tako da postaja že skoraj brez veze, da se igram nedeljskega tekača.  

Ok. Zdaj dirjam. Vso opremo nosim sabo in kličem vam, dragi moji, kdorkoli ste, saj mi niti ni mar, kdo ste.. tudi veliko mojih misli ne bo posvečeno vam. Meni, meni.. le meni. Končno si jih zaslužim. Misli je potrebno zaslužit. Niso same sebi namen. Tudi redke so, ki bi bile namenjene samim nam. Zato, ker nam primanjkuje egoizma. Tako si lastnih misli ne zaslužimo več. A kdo si jih, bo morda zdirjal z mano. 

Ljubim sebe. Koga moti? Nihče se ne bi smel, ko dobi sebe v dar, izgubiti. Darovani smo sebi, a s sabo delamo, kakor da smo večni. Nismo. Že jutra vam hodijo viška. Actimel tu, chrispy tam, obrazu, ki zjutraj še ni ničemur podoben, namečete fasadne barve (jupol ima strašno izvirne, zadnje čase..),  pred ogledalom si strenirate nasmeh in poletite (beri odvlečete.. a važen je videz)  med enako narejene, nafasadirane ljudi z natreniranimi nasmeški. Kako je to daleč od vse prvinske strasti, ki jo nosite v sebi!  Zakrnela vam je. Kot rep. Če samo pomislim, kako strastni so lahko grižljaji vloženih belušev ob jutranjem prhanju v dvoje. No, če mislite, da je actimel strasten, tudi prav. A o tistem značilnem vonju in okusu, obliki beluša.. zjutraj.. hm..  bi tukaj tiskani občutki znali pričarat nebesa. In vržete se v nekakšne ulice, kjer je na vsake dva metra (preverite, prosim vas.. presenečeni boste) zapoved ali prepoved ali pa, kar je najhuje: obvezna smer. Kaj pomeni obvezna smer? To, da tam gredo vsi. Po sistemu: vsi gledate iste reklame, vsi  istočasno smučate, vsi si slabo vest zdravite z dobrodelnostjo, istočasno se dotikate.. tako, da  čakate mrak, temo, ker takrat se prižge luč, ki vam daje obvezno smer, da jo ugasnete. Beda.  In  zopet: služba. Preživetje. Živite  zase. V redu. Ampak  zakaj potem delate za druge, če živite zase? Če bi znali ljubiti (”Svoboda in ljubezen sta sestri” - Krišnamurti), bi delali zase in živeli za druge. Pa ne znate. Ne znate ljubit,  ker imate preveč obveznih smeri.  

Zato dirjam naprej. Srce se mi trga. Za vas. Za vse vas, ki brez znakov in opozorilnih tabel, celo brez semaforja,  ne znate živeti. Brez diha šepetate. Brez telesa se ljubite. Samo z delčkom njega. Brez srca odločate. Brez solz jočete. In mislite, da ne jočete, mislite, da se ljubite, da šepetate. Zato ste na blogu. Da se lahko brez dotikov dotikate.  In izginjate. Kot megla, oblak.. ker imate prazne dlani, prazne strasti, prazna srca.  

S čim ste zapacali svoj Otok? Kdaj ste začeli nanj metati prazne doze od actimela? Zakaj nimate svojih sanj? Zakaj si pustite prodajati tuje sanje preko  katalogov? Vas je res tako strah sebe? Na vaših prodiščih, sredi včasih močne reke, ne gnezdijo več drzne ptice sanj. Vaša krila so nemočna in posedajo ob grobovih živih. Puščate, da vas tok odnaša in vsake toliko uzrete iz daljave znamenje sredi mehko božajočega šumljanja temnih valov. Od daleč je videti kakor križ. Ko pridete blizu, je navadna rogovila, suha veja, ki se vam je zataknila med vaše smeti. Zato raje ne pridete bližje, ker tako lahko živite v upanju, da je to še vedno križ. Upanje. Bljak. To je zmota, ne up.  

Pogled iz mojega Otoka v nebo je veličasten. Pogled diha, oči so obdane  s topoli, sonce zakriva le nekaj koprene..  tako je videti kot polna luna…  Z  Ljubeznijo gledam. Zato je pogled veličasten.  In moje sanje se z ljubeznijo in skrbništvom dotikajo Otoka.  

A rečni mlini meljejo naprej.. v večni prah meljejo - tudi  vas.  Naučite se ljubiti.

Zdirjajte z menoj.

—————

 OPOMBA:

Seveda, znašli ste se v delavnici e-romana. Small rose in Love me tender sta nickla literarnih junakov, Jakoba in Eve. Komentirate lahko na blogu  junak.tuditi.delo.si

OTOK LJUBEZNI

Marec 4th, 2007

 Saj ne morem živeti brez tebe, Človek. Tu sem nasedla s čolnom na rečni breg. Tu bom sanjala naprej. S teboj. V teh besedah bova lahko pila, jedla .. blizu bova. Je to dovolj? Je premalo? Preteklost mi še vedno buta ob čoln in ga hoče iztrgati obali, na katero sem prispela samo zato, ker je oblak upihnil svečo, ki je metala svetlobo ognja v moje viharje. Srce je nemirno, zato je tu. Morda se odvlečem samo do prve skale. Težkih, utrujenih korakov, ki jih vlečem po produ. Za mano ostaja sled. Seveda. Za kom pa ne. Naj bo sled vidna. Naj bo tu. Spisana in na ogled vsem. Kako so že rekli? Ker nobenemu ne zaupam, povem vsem.  Pokrila bi se z valovi preko mojih sanj o Ljubezni. Valovi okoli Otoka. V  tihoti bi zaspala. V mrmranju  glasu pravljice. Hrepenenja.. pred sabo gledam sliko Dalíja: z  roko v roki teče par v škrlatno obarvan sončni zahod po peščeni obali in v daljavi gladine vode se penijo valovi. Val se ljubi s peno. Nežno, pozorno si jo jemlje in jo tako daruje njej sami. Val nima nobene moči, če ni obdan z nežno peno, ki prav zaradi neskončja moči vala obstaja.. na nebo je slikar narisal oblakom prve, šele raziskujoče, obetavne  in osvajalne, tiste nesigurne poglede, ki obljubljajo. Prameni ljubezni. Izvirnost nje je tako davna a nikoli ista. Čudežnost različnega. A še vedno močna in strastna kljub vsej nežnosti. Prepletenost..  Nič ne pomenimo, če smo  sami v ženski ali v moškem. Prepleteni smo v oboje. Le tako smo Človeški.  Kako to, da se človek tako hitro izgubi v vsakdanju? Dovoli, da se ga po koščkih krade in žre in rani s težkimi vbodi in rezi za dosego tistega neznatnega dobička, ki ne izboljša ničesar.  Samo poslabšuje. Jutra so že tako mehanična, da potrebujemo na napravah za bujenje vedno bolj izvirne zvoke, ki ubijajo, namesto da bi budili. Hitrica, ki bi morala biti rezervirana za nekaj zadnjih sunkov pri jutranjem ljubljenju, je porabljena za obuvanje levega čevlja pred izhodom na ulico, s hkratnim pogledom na uro. In izhod iz hiše je zadušitev. V pljuča nam butne postani zrak noči (nekdo temu reče sveža jutranja sapica), zvoki ne dovolj zagretih avtomobilov nam parajo šive v glavi.. ali to sploh še kdo opazi? Je to že normalno? In takoj, ko pridemo med ljudi, imamo v sebi večni občutek, ki nas zveže in zadrgne v nekaj umetno ustvarjenega. Občutek, ki se mu reče: vidim te. Vsi mislimo, da nas nekdo gleda. Pa to ni tako grozno, če ne bi zraven še mislili, da nas ocenjuje, tehta, tuhta.. vedno pomislimo le na to, da je na nas nekaj narobe. Namesto, da bi z izzivalnim oblizom ustnice pokazali, da nam je tudi ona.. on..  slastna(en).   

Ne znamo več delati z vetrom v sebi. Izgubili smo njegovo uporabno moč v pravo smer. Veter nam odkriva streho, ker je šibka, slabo sestavljena in samo zakriva in ne pokriva, kot bi morala. Ali še obstajajo ljudje, ki znajo veter uporabiti za lastne vetrnice?  Da jih žene in jim vrti metuljaste  misli visoko pod nebo, ogrete s soncem  in prosojne od nežne lepote? Uporablja še kdo veter za svojo strast, za svoje ptice, da mu v pišu sledijo in se ugnezdijo na Otoke? Bi zmogli, če bi nas bilo več, da z okusom vetra v srcu in z  zobmi duše raztrgamo bube grdih gosenic, ki bi kot pisani metulji, z malo potrpljenja in z veliko Ljubezni ter Skrbništva,  poleteli drug z drugim? Je še možno, da bi kdo tvegal in iz življenja izbrisal naporne, slabo plačane in nemogoče stike z ljudmi ter se sladko predajal nežnim, osvajalnim začetnim pogledom oblakov, valoval z mehko in voljno peno ali pa z roko v roki stekel v škrlatno opravo zaspanega sonca?  So moje sanje osamljene kakor Otoki, posejani milje in milje daleč en od drugega, ali pa je še možno, da je kje takšen Otok poseljen? Pogrešam te, Človek. 

TVEGAJ

Marec 2nd, 2007

Živahno hodi skozi tišino in mir in  spoštuj v sebi vojno, ki ti jo daje srce. Brani se dobrih odnosov z večino ljudmi. Če lažeš, laži pripoveduj zavzeto, arogantno in presliši druge, posebno pametne in vsevedne, ker oni imajo nešteto zgodb. Poišči temperamentne ljudi, ker so edini, ki zmorejo. Primerjaj se z drugimi, da ne postaneš kakor oni: mlačen in siv, kajti le tako boš vedno vedel, da si edinstven. Bodi žalosten, če ti kaj ne uspe. Imej čim manj načrtov. Odreci se navdušenju za poklic, posebno, če je skromen, dela je v teh, spremenljivih časih, povsod dovolj. Pri poslih bodi površen, kajti svet je zaklad sam po sebi, zato nikdar ne nasedaj kreposti. Prezri vzore, življenje ni namenjeno junaškim dejanjem. 

V tebi živi več entitet. Bodi danes to, jutri drugo. Igraj se. V ljubezen stopi po trenutnem navdihu. Ne preziraj se, ko te zalijejo čustva. Privošči si žalost, ker ljubezen je minljiva. Nemiren obžaluj staranje. Greš proti  koncu in pot nam pušča spomine mladosti. Izogni se duši, ko boš nesrečen. Ona te bo še dodatno bremenila. Takrat si na veliko izmišljuj. Utrujenost in osamljenost je normalna. Ne boj se tega.  Ljubi sebe, ko lahko. In sovraži se. Si svobodno bitje, ki s sabo lahko dela kar hoče. Nisi drevo in nisi zvezda. Nikoli ne boš.  Včasih bi bilo bolje, da te ni. V vesolju poteka natančno tako, kot je prav in temu nisi in ne boš nikoli kos. Kregaj se z vsemi bogovi. Bogovi so fikcija. In ne glede na to, kaj nosiš v sebi, naj te ne neha bit strah in bodi prijazen z zlobo. Duša ve, kaj je pravica. Kljub vsej čistosti in veselju, kljub prečudovitim sanjam, je svet vse bolj grozen.  Bodi samo Človek. Bodi  svoboden.